Obala

"Hm...Zanimivo. Si jo lahko pridem kdaj ogledati?" je radovedno dvignil pogled k njej, obenem pa se zadovoljno namuznil, saj ji ni povedal, s čim se ukvarja. Pomislil je, da bi si zlahkoma kaj izmislil, ampak ga je nekaj vleklo k resnici. Oz. njegovoi smrtniški resnici."No, jaz sem. Ampak to ni pomembno, kajne?" je brezskrbno zamrmral in pomislil, da je v njihovi družini ravno tako grk. Ali pa le prebivalec grčije. Grenko je pomislil na brata, ki mu je storil že toliko gorja, in ni si mogel kaj, da se ne bi malce zlobno nasmehnil sam pri sebi."Tvoja družina torej služi denar z tole delavnico?" je radovedno dvignil pogeld k njej.

"No, če želiš seveda lahko kdaj prideš. Tako ali tako smo vsakega veseli, ko se oglasi pri nas, pa čeprav le za nekaj kratkih" se mu je nasmehnila. Ob tem je pomislila, da bi delavnico prepustila tudi enemu izmed bratov, če bi že zares odpotovala v Kairo. Če je bila iskrena, jo je to mesto že od nekdaj zanimalo in ni si mogla predstavljati zakaj so ga morali ravno pred njenim rojstvom zapustiti. "Bolj ali manj. Pravzaprav sva v njej samo jaz in oče, ker so ostali trije v vojski. Le včasih kdo vskoči namesto naju, če imava midva že ravno kakšne opravke." Glavo je obrnila proti nebu in se zazrla v neskončno modrino le tega.

"Super. Torej bom lahko videl, kaj resnično znaš z rezili." se je namuznil in ji namenil iskriv pogled. Opazil je zamišljenost na njenem obrazu, saj je očitno o nečem resno razmišljala, zato je odmaknil pogled in se zazrl v obzorje."Torej sta pravzaprav sama, ali imata kakšne pomočnike?" je radovedno dvignil pogeld k njej in z zanimanjem ošinil njeno telo, kot je storil vedno, ko je bila poleg njega lepa ženska."Kje pa pravzaprav je tale vaša delavnica?" je še radovedno vprašal in se naslonil nazaj na roke.

"Če hočeš res lahko vidiš nekaj mojih primerkov. Seveda pa niso tako dobri, kot so npr. očetovi, ki se že leta in leta ukvarja s tem. Jaz se kdaj pa kdaj še malo lovim, vendar mi še kar gre. Imam dobrega, a neizprosnega učitelja" se je široko nasmehnila, saj je njen oče res bil čisto neizprosen. "Bolj ali manj sva kar sama. Včasih se nama kdo pridruži in malo pomaga, to je pa tudi vse. Oče tudi nikogar noče, ker se je že zgodilo, da je uvajal nekoga, pa mu je potem naredil celo zmešnjavo" je zamišljeno odvrnila in tako tudi ni opazila njegovega pogleda, ki je zdrsel po njenem telesu. "Nedaleč od tod. Ni ravno v samem središču mesta, ampak je nekoliko umakjeno" se je Tabia za trenutek ozrla k njemu, nato pa se ponovno zazrla v nebo.

"No, zanimivo bi bilo pogledati. Se bom oglasil." je pokimal, kot bi hotel potrditi svoje besede z bednim kimanjem:"No, zanimivo je videti žensko bojevnico in obenem še izdelovalko mečev in bodal. Resnično zanimivo." Z nasmehm se je zadovoljen zazrl v sonce, ki je že počasi zahajalo, čeprav je bila vročina še vedno neznosna."Brata kdaj prideta pogledat, ali sta v vojski ves čas?" je radovedno, z zanimanjem dvignil svoj pogled k njenim očem."No, verjetno mi boš morala kar pokazati. V Aleksandriji poznam le nekaj ulic in glavne stavbe. Vem sicer kje je kjnižnica in pristanišče, ampak delavnic skorajda ne poznam." se je nasmehnil in skomignil z rameni, češ, kaj pa hoečm.

"Ja, za žensko je res zelo nenavadno, da se ukvarja z izdelovanjem, kovanjem orožja in z boji. Za normalno tipično žensko, je to delo umazano, nasilno, surovo in grobo. Se niti v sanjah ne bi lotile česa takšnega. Vse prej kot pa to. In pa tudi kot žensko bojevnico, me povsod sprejemajo kot da se iz njih norčujem, da to počnem namerno in da nimam niti malo pojma o tem. Navadna diskriminacija, vendar to ni nič novega" je skomignila z rameni, ker je tako pač bilo. In potrebno se je bilo s tem sprijazniti, tudi če je bilo težko. "Čisto odvisno. Včasih se vsi trije oglasijo vsak teden, drugič pridejo komaj enkrat na mesec. Po večini pa vsak pride drugače. Odvisno od njih zadolžitev v vojski in od tega, kdaj dobijo nekaj dopusta, da lahko obiščejo družino" je počasi odgovorila in se ozrla k njemu. "Prav. Ti samo povej kdaj in kje, pa ti bom pokazala kje stoji ta naša delavnica" je pokimala in se nasmehnila.

"No, nekatere bi se. Nisi ravno edina v državi, ki se ukvarja z bojevništvom, kaj?" se je nasmehnil, saj je poznal kakšnih pet ženskih bojevnic, in vse so bile verjetno bolj zavzete kot nekateri moški bojevniki v vojski."Kdaj in kje...Jutri ob sončnem zahodu tukaj." se je nasmehnil in se ozrl k njej."Bo vredu, ali bo to mogoče prepozno?" se je z zanimanjem zazrl vanjo. Že čez trenutek se je obrnil nazaj k sončnem zahodu, saj je izjemno rad opazoval morje, ki se je utapljalo v neskončnem morju.

"To je že res" je Tabia pokimala. "Vendar pa jih vseeno ni tako zelo veliko. Ni jih veliko, ki bi jim to bilo kaj pretirano všeč. Res pa je, da tiste ki so že, so preklemano dobre" je skomignila z rameni in ob tem pomislila na neko zelo znano bojevnico daleč naokrog, ki je bila še celo boljša od moških. "Meni je prav. Sicer bo takrat že zaprto, vendar lahko naredim izjemo za posebnega gosta" mu je v šali pomežikila in se počasi nasmehnila. Sledila je njegovemu pogledu, nato pa se počasi postavila na noge. Ni se ji bilo potrebno sezuvati, saj je že bila bosa. Tako je počasi stopila v toplo morje in si malo dvignila tuniko, da je ne bi zmočila. Oboževala je občutek, ko je čutila, da ji valovi zalivajo noge.

"Vidiš...Moški bojevniki so lahko vsi, tudi če jih to ne zanima resnično, si mnogi bojevništvo izberejo za poklic, ker nimajo pojma kaj drugega bi lahko bile. Ampak ženske bojevnice...To so le tiste, ki jih to izjemno zanima. Rad imam ženske bojevnice, ker so veliko bolj zavzete kot moški." je pokimal z nasmehom, četudi je to povedal, kot bi bil sam izjemen bojevnik. In tudi bil je, vendar tega ni povedal čisto vsakemu. Sploh pa niso bili vsi dolžni izvedeti da je bog."Posebnega gosta? Sem res tako zelo poseben?" se je v šali namuznil in ji sleidl s pogledom, ko je kar naenkrat skočial v vodo."Si velikokrat tu? Na obali?"