Obala

Odion je v temni tuniki stopal po obali z bodalom v roki. Bil je osredotočen na rezilo, ki se je svetilo v soncu, obenem pa je opazoval mladenke, ki so stopale mimo njega. nikoli se ni mogel upreti privlačni ženski, četudi je bil to eden izemd razlogov, da so se starejši bogovi jezili nanj. Ampak ker je bil vedno neposlušne narave je mimogrede ošinil zadnjice deklet, ki so mu bila najbolj všeč.

Tabia se je pozno popoldne, ko je sonce že počasi tonilo za obzorje, sprehajala po plaži in z zanimanjem opazovala pristanišče nedaleč stran, kjer so na eno izmed ladij nalagali tovor. Razvezala je trakce na usnjenih sandalih in stopila čisto do morja, do so ji valovi zalivali noge. Zazrla se je nekam na morje, njen obraz pa je bil obsijan s sončno svetlobo in na njem je počival širok nasmeh. Spustila se je v še vedno topel pesek in opazovala galebe, ki so krožile nad morjem. Ko je bila v tako 'zamaknjenem' stanju, je preslišala tihe korake, ki so se ji od zadaj približali in jih je pesek dušil...

Odionovo pozornost je pritegnilo nenavadno dekle, ki je zasanjano stopilo mimo njega. Bila je tako...Drugačna od drugih egipčank, da je za trenutek že pomislil da je grkinja, a je to takoj ovrgel. Poznal je vsakega grka v državi, saj je vsakemu izmed njih zakuhal kaj hudega. Ampak pozabil je na to in se približal dekletu, ki je sedlo na pesek, obsijan s soncem. Sedel je poleg nje in se čez minuto ozrl k njej:"Si nova tu?"

Tabia se je kar nekoliko zdrznila, ko se je nekdo usedel poleg nje in se že hotela postaviti v obrambno pozo, ko je ugotovila, da ji moški poleg nje sploh ničesar žalega noče. "Jaz? Ne, že od rojstva živim tukaj" je Tabia odkimala in ga z odkritim zanimanjem pogledala. "Vendar bi zate lahko rekla, da niti od tukaj. Še nikoli te nisem srečala, pa poznam skoraj vse."

Odion jo je pronicljivo pogledal - človeka je znal preceniti na prvi pogled, tega se je naučil predvsem od staršev in ostalih bogov, ko so precenjevali smrtnike, ko je bil še majhen. Bila je resda malce nenvadna po videzu, ampak ni se mu zdela nevarna."Mogoče nisem, mogoče pa sem. Nikoli ne moreš poznati vsakogar, kaj? Sploh pa nisem kaj preveč poseben, da bi me lahko takoj prepoznala." je z nasmeškom skomignil z rameni in izza hrbta potegnil bodalo, nato pa ga pospravil v zanj posebej izdelano železno mečnico.

"Bi postalo kar hitro dolgčas tukaj, če bi že vse poznala" se je namuznila, ko je pogledala neznanca poleg sebe. "Si tako zelo prepričan v to, da nisi prav nič posebnega? Mogoče se pa zelo motiš" mu je čisto v šali pomežiknila in se nasmehnila. Opazila je nenavadno narejeno bodalo, ki ga je potegnil izza hrbta. "Si ga lahko malo ogledam?" je nato radovedno vprašala in dvignila pogled izza bodala k njegovemu obrazu.

"Pravzaprav nisem več tako zelo. Vame si posejala senco dvoma." je z nasmeškom zamrmral in obenem pomislil, da je še trikrat posebnejši, kot ona misli. Ob njeni omembi bodala ga je ošinil - res je bil poseben, ampak nič ni nakazovalo, da je narejen z večjo silo, zato se je z nasmeškom na obrazu obrnil k njej in zamrmral:"Le če obljubiš, da me ne zabodeš." Namuznil se je in ji namenil iskriv pogled, ki bi si ga lahko razlagala kot marsikaj.

Tabia se je še komaj zadržala, da se ni zasmejala in samo zmajala z glavo. "No, to me pa veseli" je z nasmehom odvrnila ob njegovih besedah. Nekako je vedela, da moški poleg nje, ni čisto običajen, navaden smrtnik kakor ona. Vendar si ni znala razlagati od kod ima ta občutek. "Seveda, te ne bom zabodla" se je nasmehnila njegovemu iskrivemu pogledu. "Torej lahko? Ali ne?"

"Verjetno že." je z nasmeškom skomignil z rameni in ji podal nož. ko ga je prijela za ročaj je psretno povlekel mečnico, brze da bi se katerikoli od njiju urezal."Nekako se mi zdi, da se bolj spoznaš na rezila, kot je sprva opaziti. Imam prav?" je radovedno, z zanimanjem dvignil pogled k njenemu obraz, mečnico pa odložil v pesek, da se je sončial v soncu."Mimogrede, Odion." je z nasmeškom zamrmral in ji ponudil roko.

Tabia si je pazljivo in podrobno ogledala zelo zapleteno izdelan ročaj, ki je bil polno nekih vzorcev in figur. "Je ročaj iz titana?" je vprašala in ga pogledala. S prstom je narahlo zdrsela najprej jo po ročaju, nato pa po ostrem rezilu, da se ne bi urezala in bodalo spretno zavrtela med prsti. "Pravzaprav se na rezila kar dobro spoznam" je prikimala ob njegovem vprašanju in mu bodalo vrnila nazaj. "Me veseli, Tabia" se je počasi nasmehnila in segla v njegovo roko.

Opazoval je njeno roko, ki je drsela po ročaju bodala, ki je bilo eno izmed zapletenejših."Ja. Tile vzorci so iz jekla." je zamrmral in z roko podrsel po enemu izmed vzorcev, ki se je zvijal po celotnem ročaju."Oče bojevnik?" je dvignil obrv in se radovedno zazrl vanjo, bodalo pa z enim gibom pospravil nazaj v mečnico. Nežno je stresel njeno roko in jo čez trenutek umaknil."Si rojena tu? V Aleksandriji?" se je radovedno, z zanimanjem zazrl vanjo.

Tabia je sledila njegovi roki, ki je zdrsnila po ročaju bodala in se nasmehnila. "Lepo bodalo" je z nasmeškom pripomnila in nadaljevala: "samo jaz lahko naredim še boljšega" je bolj za šalo kot pa zares dejala Tabia in se zazrla vanj. "Ja. Oče in bratje so bojevniki" je pokimala. "No in jaz tudi" je Tabia še čez trenutek dodala. Ozrla se je nazaj k morju in opazovala, kako je sonce tonilo za obzorjem. Naslonila se je na roke in prste zakopala v topel pesek. "Ja. Kolikor vem sem rojena tukaj. Čeprav pa so pred mojim rojstvom živeli v Kairu" je povedala in se ozrla k njemu.

"Vem. Izjemno je, delo mojega očeta." je zamrmral in ob spominu na očeta odvrnil pogled, saj je bil oče zadnje čase bolj nepriseben kot kaj drugega. Nameraval je med smrtnike in Odion tega nikakor ni podpiral. Če ti je božanstvo dano ob rojstvu, ga ne zavrzi je bilo njegovo mnenje."Ženska bojevnivca, kaj? Vpliv očeta ali poskus prekositi brate?" je radovedno dvignil pogled in čez obraz se mu je nasmešek le še širil."Kairo? Moje mesto." je čez trenutek zasanjano dejal in se ozrl proti soncu, ob omembi Kaira pa so se mu oči navdušeno zasvetile. Kairo je bilo resda njegovo mesto, zato je imel prebivalce Kaira še toliko raje kot ostale egipčane, vendar je šlo tudi za čustveno navezanost.

Pokimala je in ga z radovednim izrazom na obrazu opazovala, ko je kar naekrat postal čisto zamišljen. In na obrazu se mu je kazalo polno različnih občutij. Tabia je predvsem opazila nejevoljo. "Kaj pa vem. Mogoče kar oboje. Od malega me je vzgajal oče, ker je mama umrla nekaj dni po mojem rojstvu in sem tako bila deležna bolj deške vzgoje. Pa še edino dekle sem bila" je skomignila z rameni. "Med mano in brati pa je vedno bilo neko rivalstvo po tem kdo bo boljši, zato bi tudi to lahko bil razlog, da sem se skrivaj začela učiti. Nikakor nisem hotela zaostajati za njimi. Pri nobeni stvari" se je Tabia široko nasmehnila in zmajala z glavo. "Kaj res? Torej le nisi iz Aleksandrije" ob omembi tega, da je Kairo njegovo mesto. "Jaz pa sploh še nikoli nisem bila tam in bi ga kar rada obiskala."

Ob njenem pripovedovanju si Odion ni mogel kaj, da ne bi pomislil na svojega mlajšega brata, ki je bil vedno njegov največji nasprotnik. Predvsem zaradi naziva, predvsem zaradi starosti. V njemu je rasel bes, vednar se ga je trudil pozabiti in potisniti vase. nameraval ga je prihraniti za pozneje, ko bo obiskal dobro staro Grčijo."Ne, Kairo je moje mesto in vedno bo." je z nasmeškom dejal in se iskrivo zazrl vanjo, njegove oči pa so bile v tem trenutku polne ljubezni do mesta, ki ga je tako zelo oboževal."Bojim se, da boš v trenutku pozabila na Aleksandrijo, če boš obiskala Kairo. Poslala boš sela po svoje stvari in se preselila tja." se je namuznil, čeprav je dvomil, da bi to resnično storila.

Tabia je odvrnila pogled od njegovega obraza in pogled ji je ušel nekam v daljavo. Ob tem se je še spomnila, da ima z enim izmed bratom še neporovnane posle glede zadnjega boja, ko ga je premagala, on pa ji je to močno zameril. Zato sta se na koncu le sporazumno odločila, da ga bosta ponovila. Začutila je, da ji nekaj leze po nogah, zato je nekoliko dvignila tuniko, ki ji je segala do tal in s tem razkrila svoje dolge, vitke noge, katere je tunika zelo dobro zakrivala. Odstranila je majhnega hrošča, ki ji je lezel po nogah in ga nežno spustila v pesek. Ko se je obrnila nazaj k Odionu je bil njen obraz obsijan od žarkov zahajajočega sonca in oči so se ji bleščale. V njegovih očeh je opazila ljubezen in oboževanje, in pomislila da mora zares imeti rad in biti navezan na to mesto. "Misliš? Malo težko verjamem, vendar možno pa bi vseeno bilo" se je široko nasmehnila ob njegovih besedah.

Odion se je zazrl v sončni zahod in nekaj časa mirno zrl vanj - to mu pravzaprav ni bilo kaj preveč podobno, ker je bil ponavadi glasen in nemiren. Ampak, ko je govoril o Kairu je bilo možno prav vse. Ko se je obrnil proti njej je razkrila svoje dolge, vitke noge, in ni si mogel kaj, da mu pogled za trenutek ne bi obstal na njih. Ko jih je zopet prekrila s tuniko je odvrnil pogled in ob njenih besedah skomignil z rameni:"Pravzaprav ima vsak svoj okus. če ti je všeč Aleksandrija, ti Kairo gotovo ne bi bil. Aleksandrija je preveč...Uradniška in fina, Kairo pa je povsem drugačen." Zamišljeno se je ozrl stran in se čez trenutek zopet ozrl k njej."Kako to, da družino bojevnikov živi ravno v Aleksandriji?" z zanimanjem se je zazrl vanjo in se naslonil na komolce.

Tabia ni opazila njegovega pogleda na svojih nogah in je tuniko pastelnih barv, lepo spustila nazaj na svoje mesto in jo pogladila, da ni bilo gub. "Misliš? Res, da je Aleksandrija moje mesto in poznam vsak njen kotiček, nimam ničesar proti spoznavanju novih mest. Odprta sem za vse možnosti in ne sodim stvari naprej, če jih ne poznam. Zato je velika verjetnost, da bi mi bil Kairo všeč. Res pa je, da bi morala imeti močan razlog, da bi zapustila Aleksandrijo in se preselila v Kairo, ali pa katerokoli drugo mesto" je povedala in ga pogledala. "Po pravici niti ne vem. Oba moja starša sta bila iz Kaira in me čudi, kaj ju je pripeljalo do tega, da sta prišla sem, v Aleksandrijo."

"Draga, Kairo je neprimerljiv." se je namuznil in ji namenil iskriv pogled, nato pa se ulegel na bok, da jo je lažje opazoval, in metal kamenčke v vodo."Torej si naša, le da živiš v Aleksandriji. Nekoč pa boš le morala obiskati Kairo. Konec koncev se lahko vrneš z mano." se je namuznil in prijel plosk kamen. Vrgel ga je v vodo, da je skočil po vodni gladini, nato pa se potopil."Veš, prvo sem mislil da si grkinja. Nekako...Grška si." je nato zamišljeno zamrmral in se pričakujoč njen odgovor zazrl vanjo, kot bi hotel potrdilo in zanikanje na svoje besede.

"Kaj res dragi? To se bom morala pa na lastne oči prepričati" se je pošalila in ga z navihanim nasmehom pogledala. Opazovala ga je, ko je metal kamenčke v vodo, nekateri izmed njih so takoj potonili, drugi so se pa najprej samo odbili od morske gladine in se nato potopili v morje. "No, ja. Odvisno kdaj se nameravaš vrniti. Sama ne morem kar takoj sedaj iti. Imam tudi obveznosti" je skomignila z rameni. "Grkinja praviš? No, menda se preliva v meni nekaj grške krvi. Moja babica je bila grkinja, ki je prišla v Kairo" je dejala. "Tako, da se nisi preveč zmotil" ter se obrnila k njemu.

"kakšne obveznosti? Otrok, mož ali pa le bolni sorodniki?" je radovedno pogledal k njenem obrazu, obenem pa po tleh iskal kamen, ki bi bil primeren za vreči."Vedel sem, preprosto vedel sem da je nekaj grškega na tebi." se je namuznil in se ozrl nazaj k morski gladini. Vrgel je kamen, ki se je kar nekajkrat odbil od morske gladine, nato pa kot vsi ostali pred njim potonil.

"Mož, otrok?" je ponovila za njim in skušala ostati resna, čeprav so se ji ustnice vihale v hudomušen nasmešek. "Zaenkrat mi še ni do tega, da bi se za zmeraj resno vezala in imela otroke oz. ni bilo še nikogar takšnega, da bi se z njim spustila tako globoko" se je sedaj le nasmehnila, ko se je zazrla vanj. "Sicer pa čisto banalne obveznosti. Treba je poskrbeti za hišo, delavnico... Zato je en dan le premalo" se je vrgla v pesek poleg njega in roke dala pod glavo. "Kaj pa naj bi bilo toliko grškega v meni? Jaz tega še nikoli nisem zapazila in tudi drugi redkokdaj opazijo" ga je hip zatem radovedno vprašala in obrnila glavo k njemu.

"No, nekatera dekleta tvoje starosti so že zdavnaj poročene. nekateri starši svoje otroke poročijo že pri petnajstih." je skomignil z rameni, saj je bilo pravzaprav zelo značilno poročanje pri petnajstih. Vsaj v Egiptu."Delavnico?" je radovedno dvignil pogled k njenim očem in z zanimanjem vprašal:"Kakšno delavnico?" Njegov radovedni pogled jo je preiskoval, čez minuto pa ga je umaknil in se zazrl nazaj proti neskončnemu morju."Zelo dober sem v prepoznavanju narodnosti in obraznih potez. V trenutku prepoznam grkinjo, egipčana..." je preprosto zamrmral, čeprav je bilo vse skupaj precej več.

"Mene oče nikoli ni silil naj se poročim, čeprav bi bilo to od njega pričakovati. Sicer pa niti ne vem kdo bi se hotel poročiti z dekletom, ki je bojevnica in poleg tega še večinoma časa preždi v delavnici, namesto da bi bila ponižna žena in bi svojega moža stregla od spredaj in zadaj" se je Tabia namuznila. "Ja, z očetom izdelujeva orožje. Od tukaj mi tudi tolikšno znanje o rezilih in ker je oče sedaj v Grčiji, sama skrbim zanjo" je povedala in opazila njegov radoveden pogled, ki jo je preiskoval. "Kaj res? Potem moraš biti pa v tem zelo dober. Zame še nihče ni ugotovil, da nisem ravno prava egipčanka."