Alizze: Kairo - Memfis

Bil je eden izmed bolj vročih dni v Egiptu. Sedela je na kameli, ki jo je mirno peljala proti Memfisu. Mestu, kjer naj bi prebival njen brat Nassor. Že kar nekaj mesece se nista videla. Pogrešala ga je, vendar je vedela, da je precej zaposlen. Namreč Nassor je ostal in se držal svojega poklica. Postal je tat grobnic. Pravzaprav eden izmed boljših in najbolj iskanih. Na nek način je bila ponosna nanj, spet po drugi strani pa si je želela, da tega ne bi počel. Poklic je bil nevaren in če bi ga zalotili, bi lahko umrl v prekleto težkih okoliščinah. Toda vseeno; bil je njej brat in podpirala, ga je na popolnoma vseh odločitvah.
Tako je potovala po puščavi in sonce je neusmiljeno žgalo. Kapuco si je poveznila še malce nižje na obraz, da ji je senca prekrivala tudi ustnice in brado. Primanjkovalo ji je vode, k sreči, pa se je že bližala mestu Memfis.

Potovala je kar nekaj časa. Ni vedela koliko ur se je vlačila po puščavah in bregovih med mesti. Včekrat se je odločila za potovanje s kamelo, čeprav je to vedno na koncu obžalovala; pot po Nilu bi bila veliko lažja in osvežilna. Hkrati pa spet bolj nevarna. Reka Nil je bila navsezadnje precej nevarna reka. Nekaj časa nazaj je popila tudi zadnje kapljice vode. Vedno si je pravila, da mora vzeti veliko več tekočine, toda nekako se ji je vedno mudilo ali pa je preprosto pozabila. Toda ni bilo težko. Sonce je tako ali tako zahajalo in pričenjalo se je hladiti. Potovanje domov bo težko; hladno in temno.
Prispela je do vznožja doline, pred katero se je reztezalo mesto Memfis. Prek obraza ji je šinil nasmeh in močneje je pognala kamelo. Želela je videti svojega brata, prav tako pa se je želela čim prej odpočiti. Vroče sonce jo je neizmerno izčrpalo.