Alizzeina hiška

Odion se je med pohajkovanjem po Kairu spomnil na Alizze, njegovo staro prijateljico, ki je bila verjetno edini smrtnik, ki je vedel za njeno identiteto. No, razen če ni povedala še komu drugemu. Z nasmeškom se je pojavil v njeni manjši hiški v centru Kaira in se vrgel na manjši naslonjač v kotu, v bivalnem prostoru. Ker je ni bilo doma se je odločil da jo bo počakal in se medtem razgledoval po prostoru.

Bilo je prijetno popoldne. Sonce ni žgalo tako močno, kot je ponavadi, zato je bilo nekoliko lažje hoditi po nabito polnih ulicah Egipta. Odpravljala se je domov, kajti ravno je obiskala eno izmed svojih strank. V ključavnico na svojih vrtaih je vtaknila ključ ter ga obrnila. Neprijetno je škrtnilo; najbrž se ne bo nikoli navadila na ta zvok. Ključ je potegnila iz ključavnice, ter odrinila vrata. Ni ga videla. Sedel je v naslanjaču in njegovo telo je pokrivala senca. Pravzaprav sploh ni gledala po stanovanju; vsekakor ni pričakovala, da bo kdo spokojno sedel na kavču in čakal da pride domov. Zagledala ga je šele, ko je za sabo zaprla vrata in se obrnila proti glavnemu prostoru. Za trenutek je pomislila, da jo bo kap. Desnica ji je samodejno skočila proti mestu, kjer je sedaj v divjem ritmu tiktakalo njeno srce. Vprašujoče ga je pogledala. "Sem vedela da bom obžalovala razkritje tvoje prave identitete," je rekla in se namuznjeno nasmehnila. Že dolgo je od tega, ko je zvedla, kdo je on v resnici. Štela si je v veliko čast, da ga pozna. Toda včasih, so znala biti njegova presenečenja precej grozljiva. "Zdravo Odioon," je potem zažvrgolela, ter se z velikim nasmehom spustila v njegovo naročje. Močno ga je objela. "Kje si se potepal toliko časa?" Namuznjeno se je nasmehnila.

Odion je mirno sedel in iz nekaj podobnega skodeli, ki jo je očitno Alizze sama poskušala narediti srkal vino, na katerega je mimogrede naletel. Ko je škrtnilo v vratih se je skorajda vrgel z naslonjača, ampak se je vseeno uspel obdržati gor. Z nasmeškom na obrazu je počakal na Alizze in ob njenih besedah skomignil z rameni."Vedel sem da me obožuješ, hvala." se je zarežal in prekrižal noge. Spustil jo kozarec vina in ji vrnil objel, ko se mu je tako vrgla v naročje."Že mogoče da so moje sposobnosti čudežne, ampak tvoje tudi." se je namuznil, s čimer je seveda mislil njen skok v njegovo naročje."Toliko časa? Je res že toliko časa minilo?" se je namuznil in jo še kar objemal, četudi je v njegovem naročju pristala pred nekaj minutami. Alizze je bila verjetno edino dekle, ki mu je bilo kdajkoli resnično všeč in jo je imel kdajkoli resnično rad. Četudi ona ni bila edina, ki je imela rada njega...

Zasmejala se je. "Optimist," je rekla in se nasmehnila. Res je bila vesela, da ga vidi. Potem je v njegovi roki opazila skodelico vina. Njene oči se zopet niso mogle upreti vrtljaju. "Vidim, da si si že sam postregel s pijačo," je rekla in pomignila na skodelo v njegovih rokah. Namuznjeno se je nasmehnila. "Odličen gost si, ker sploh ne rabim skrberi zate." Ena izmed njenih rok je še vedno počivala okoli njegovega vratu. Njegove izjave so se ji vedno zdele edinstvene in fine. Vedno se ji je zdelo, da je izbiral besede, čeprav za to ni potreboval veliko časa. Izgleda, da so imel bogovi to že v naravi. "Seveda so," je rekla in zamahnila z lasmi. Zasmejala se je, ter ga namuznjeno pogledala. Neverjetno je bilo, kako zelo spročšena je bila v njegovi družbi. Kljub temu, da je bil na precej višji poziciji kot ona, ga ni nikoli jemala drugače in on ne nje. Med njima je bilo prav posebno prijateljstvo, ki je bilo zelo dragoceno in nenadomestljivo. Ni vedela, kaj bi brez njega. Prepričana je bila, da bi ji bilo prekleto dolgčas. "No, ja. Rekla bi, da kar precej. Sicer pa se je tebi zagotovo zdelo le kot pet minut, ko pa imaš toliko dela," je nekoliko obetajoče rekla in se nasmehnila.

"Seveda sem si postregel. Konec koncev sem tu kot doma." se je nasmehnil in srknil nekaj vina:"Boš?" Ozrl se je po stanovanju in odobravajoče pokimal."Vidim da si malce spremenila tole hiško, odkar sem bil nazadnje tukaj." Pomislil je na vse dogodke, ki so se tu zgodili, recimo na razkritje njegove prave identitete. Nikoli ni obžaloval, da ji je zaupal skrivnost in vedel je, da nikoli ne bo."Tako je, ko preveč časa preživiš z višjimi od sebe. Naenkrat si neverjetno čudežna." se je namuznil. Zazrl se je v njene oči in ni si mogel kaj, da se ob tem njegove ne bi zaiskrile. Toliko časa je že minilo, odkar jo je nazadnje videl in šele v tistem trenutku je spoznal, kako zelo jo je pogrešal in zaželel si je, da nikoli sploh ne bi odšel."Pravzaprav nimam dela. Saj veš da sem bil vedno zelo, zelo nadarjen za vse kar sem počel in to me že pošteno dolgočasi." se je v šali nasmehnil."Ampak zakaj tako obetajoč glasek? Pa ne da si kaj obetaš?"

"Oh vsekakor," je rekla in vneto pokimala. Prikazal se je enkrat na mesec, včasih ga ni videla tudi dalj časa. Ja, res je bil tu kot doma. Ob njegovem vprašanju ga je presenečeno pogledala. Ji je pravkar ponudil pijačo v njenem lastnem domu? "Odion!" je obtožujoče rekla, vendar se kljub temu ni mogla upreti muzanju. "Če še nisi opazil je to moj dom. Ponavadi gostje ne ponujajo gostiteljem pijače," je rekla in se nasmehnila. Toda kljub temu je sprejela čašo iz njegovih rok, ter naredila nekaj požirkov. Bilo je neverjetno osvežujoče. S pogledom je ujela čašo; pravzaprav prej sploh ni bila pozorna na to, kako izgleda. Nasmehnila se je. To čašo je naredila sama. No, vsaj poskušala je. Ni bila ravno zadovoljna s končnim izdelkom, toda nekaj je še vseeno bilo. Sploh pa je bil lep spomin na njene brate. Potem se je spet posvetila Odionu. Njene oči so šignile okoli sobe, kot že mnogokrat poprej. "Niti nisem kaj posebnega spreminjala," je rekla in se namuznjeno nasmehnila. Zamenjala je nekaj pohištva. Skoz leta je dobivala precej denarja in tako si je lahko privoščila manjšo obnovo. "Govoriš kot da bi skupaj preživela popolnoma vsak dan," je rekla in se zasmejala. Bilo bi lepo, če bi. Toda tega ni povedala na glas. "Nono, da se ne boš razpočil od vsega tega hvaljenja." Spet se je zasmejala, ter ga nećno dregnila. Še vedno je ležala v njegovem naročju. Bilo je neverjetno udobno. "Oh morda si le želim preživeti nekaj več časa s tabo," je namuznjeno povedala in se nasmehnila. Res si je tega želela in nekje globko v sebi je upala, da se bo to izpolnilo.

"Ah, pa ne da te to kaj gane. Konec koncev sem edini, ki si ga kdaj ljubila, zato ti lahko ponudim vsaj malce vina, kajne?" se je v šali namuznil in zadovoljen opazoval, ko je srkala vino iz skodele. Četudi ni bila skodela nič kaj posebnega, mu je bila vseeno všeč. Verjetno zaradi njene izdelovalke."No, pohištvo in preproge so zagotovo nove. Nekako...Perzijske se mi zdijo." je zamišljeno zamrmral in se z zanimanjem zazrl v njo, saj je bilo čisto možno, da jih je kupila od perzijske družine, ki je bila v Kairu že leta. Namuznil se je in ji namenil najočarljivejši nasmešek, ki ga je premogel:"Vendar sem ti vseeno všeč." Zopet je prijel skodelo v roko, ko mu jo je vrnila in srknil nekaj vina, obenem pa pomislil, da bo imel verjetno rdeče ustnice."Res? Zakaj nisi tega povedala prej?" se je nasmehnil in zmajal z glavo, čez trenutek pa odložil skodelo in z roko segel k njenemu pasu, potem pa jo začel nepričakovano žgečkati.

Obtožujoče ga je pogledala. "Zakaj tako misliš Odion? Se zavedaš kako zelo samovšečno je tvoje govorjenje?" je namuznjeno vprašala in se nasmehnila. Nekje globko v sebi pa je vedela, da ima nenazadnje prav. Ni bilo dekle, ki bi se lahko hitro zaljubilo. Vsekakor ne. In najbrž bo Odion za vedno ostal največja ljubezen njenega srca. Kako hudo ji je bilo v tem trenutku. Toda tega mu ni smela pokazati. Ozrla se je po preprogah in se namuznjeno nasmehnila. "Spet si imel prav," je rekla in se nasmehnila. Preproge je dobila v dar od premožne perzijske družine, ki že kar nekaj let prebiva v Kairu. Namreč ozdravila je enega izmed družinskih članov. Kako zelo prav ti lahko pride poklic zdravilke. Namuznila se je. "Saj to oba veva Odion. Mislim, da tisto med nama ne bo nikoli popolnoma izginilo," je povedala in ga pogledala. Nekako se je počutila lažje. Sedaj, ko mu je povedala kaj resnično misli. Na nek način. Želela mu je odgovoriti na vprašanje, toda zaradi žgečkanja ni mogla. Vedel je, kako je žgečkljiva in tega ni nikoli skrival. Ni se morala upreti smehu. "Odion nee, prosim," ga je moledovala in se ga v smehu otepala. Pri komu drugemu bi ji šlo to najbrž na živce. Sedaj pri tem ni imela problemov.

"Saj moram biti samovšečen. V drugem primeru me ne bi hotela več videti, ker bi rekla kako zelo sem se spremenil." je z nasmehom zamrrmal in ji namenil nagajiv pogled, poln iskric."Vedno imam prav. Na to bi se morala že navaditi." je zmajal z glavo, češ, kje pa živiš. To je bilo narejeno, vendar je v sebi vedel, da bo to razumela. Saj ga vedno je. In upal je, da ga vedno bo."Res? Zakaj mi tega ne dokažeš?" je vprašal z nasmehom in se zazrl v njene oči, kot bi hotel pogledati če se je ravnokar zlagala ali pa mu le govori resnico. Vendar je vedel da mu jo. Žgečkal jo je in čez nekaj trenutkov prenehal."Ker sem že nehal...Zakaj nisi tega povedala prej?" se je namuznil in se naslonil nazaj, saj je vedel kako naporno lahko žgčekanje postane. Zanjo, ne zanj. In kako tečna potem postane, zato je raje nehal."Si kaj potovala zadnje čase?" se je radovendo zazrl vanjo.

Zgroženo ga je pogledala. "Potem pa res ne veš vsega. Kot mojega prijatelja bi te sprejela takšnega, kakor si," je določno rekla in se nasmehnila. Z levico ga je objela okoli vratu in se z glavo naslonila na njegove rame. Nasmehnila se je. Že precej dolgo nista tako sedela. "Nimaš vedno vsega prav, Odion," je rekla in mu pomežiknila. O tem je bila prepričana. Kljub temu, da je bil navsezadnje bog. Ob njegovem izivalnem vprašanju, se je odmaknila od njega, toda še vedno mu je sedela v naročju. Zakaj mu tega ne dokaže? Za vraga, to ni bilo tako lahko. Toda bila je dobre volje in morda bi to le morala storiti. Zavzdihnila je in ga namuznjeno pogledala. Potem je z rokama segla med njegove lase in se mu počasi približala. Na ustnice mu je pritisnila mehek poljub. Le preprost poljub, potem pa se je umaknila. "Izvoli," je rekla in mu namuznjeno pomežiknila. Bila je hvaležna ker je prenehal z žgenčkanjem. Tako ali tako se ni bila zmožna jeziti nanj. Ob njegovem vprašanju je vstala, ter stopila v kuhinjo. "Saj veš, da ves čas potujem po deželi," je povedala in se nasmehnila. Natočila si je nekaj vina. "Predvidevam, da si tudi ti potoval," je rekla in se naslonila na podboj prehoda iz ene sobe v drugo. Namuznjeno ga je opazovala in srkala požirke okusnega vina.