Stari del mesta

Lysis je počasi, zamišljeno stopala po ozkih uličicah starega mesta. Na obrazu je bilo mogoče opaziti žalost, ki pa je ni mogel izkoreniniti nihče. Ogledovala si je stare stavbe, ki so tu stale že desetletja, bile so tako mogočne, tako zanimive, da je komaj odvrnila pogled od njih. Sedla je na polomljeno klopico in se zamišljeno zazrla v staro, že nekoliko podrto mestno hišo pred sabo. Vekakor bo naslendja, ki se bo znaša na njenem platnu.

[Odion? ]

Odion že dolgo časa ni obiskal Memfisa - sicer ne njegovega najljubšega mesta, ampak enega izmed najlepših, to je moral priznati. Prikazal se je v starem parku, kjer so brezdomci bodisi sedeli, ali pa spali na klopcah, vendar njegove presvetlitve niso opazili - bodisi so bili slepi, ali pa so preprosto mislili, da si le prikazujejo stvari zaradi že toliko hudega v življenju. Odion je brezskrbno stopil mimo njih in se napotil proti staremu delu mesta. Oblečen je bil le v črno tuniko, katere zgornji del je bil že zdavnaj uničen - tako je imel oblečene pravzaprav le hlače. Zavil je po ulici proti Inebu hedj in se presenečen ozrl okoli, ker so bile ulice prazne. Spomnil se je, da so ob tej uri skorajda vsi na tržnici, zato je tiho stopal naprej in opazoval stare stavbe, ki so an cesto metale hladno senco."Nisi na tržnici?" je radovedno vprašal dekle, ki je sedelo an eni izmed polomljenih klopc.

Lysis se je, kot vedno zatopila v svoje misli, odplavala proti svoji domišljiji in se zopet znašla v sovjem svetu v katerem je bilo vse lepše. Ni se ozirala na začudene poglede mimoedočih. Iz misli jo je predramil neznan moški glas. Počasi je odprla oči in se zbegano zazrla vanj. "Kot vidiš ne," je odkimala in se zamislila. Kaj bi pa lahko počela na tržnici? Tako ali tako ni imela denarja, da bi si kaj privoščila. Radovedno se je zazrla v moškega, ki je stal pred njo. Pravzaprav je po eni strani upala, da se ne bo sesedel na klopico, ker bi se lahko podrla po drugi strani pa si je želela družbe.

Odion se je zamišljeno zazrl v dekle in v trenutku vedel, s čim se ukvarja. Ali vsaj približno. Bila je tipična umetnica, ki je želela samote, ali pa bodisi osamljenega kraja, zato da ne bi razmišljala o svojem finančnem stanju. Ali pa o moškem, ki ji je bil všeč in ga je hotela pozabiti."In zakaj si si izbrala le tole polomljeno klopc? Jo boš naslikala?" je radovedno dvignil obrv in se ozrl proti stavbi, ki je bila idealna za naslikat.

Lysis je z kotičkomočesa ošinila moškega, nato pa se je zazrla nazaj v stavbo. Danes popoldan bo s seboj prinesla še platno in pripomočke, da bo končno lahko naslilka stavbo. Denarja ji je že mogčno primanjkovali in mudilo se je že z kakšno novo poslikavo. Nekaj slik je imela sicer še doma, toda tiste se v prodaji niso ravno najbolje obnesle. "Kaj?" je vprašala in nato odkimala. "Ne, ne. Le dobro se vidi tistale stara, že napol podrta stavba. Odlična, da jo končno le spravim na platno," mu je povedala, ob tem pa pomignila na stabvo naspoti njiju. Pogled je nato dvignila k osebi. "Lysis," se je končno le predstavila, brez nasmeška na obrazu. Enostavno ga ni premogla.

Odion je sledil njenemu pogledu k stari stavbi, ki je nekoč služila kot stanovanjska hiša, ampak je že zdavnaj propadla. Z nasmehom je odobravajoče pokimal, obenem pa se nezavedno ozrl proti parku, kot bi opazil nekoga znanega. Zdelo se mu je, da je ravnokar za vogalom izginil nekdo izmed bogov, a si je to izbil iz glave in se zopet ozrl proti dekletu."Odion, me veseli." je z nasmehom dejal in ob njenem mrkem obrazu z zanimanjem pogledal k njej."Naj uganem...Primanjkuje ti denarja, kaj?" je radovedno vprašal, čeprav je bilo to mogoče malce preveč vsiljivo. Ampak oboževal je, ko je lahko dobesedno prebral misli smrtnikom.

Lysis je še vedno nemo oapzivala nekdanjo stanovanjsko hišo, ki je bila že v zelo slabem stanju. Ko s eje oseba zazrla porti parku je sledila njegovemu pogledu in tudi sama nekaj trenutkov zrla tja. Šele ko je iz njega butnilo vprašanje je zmajala z glavo in se zazrla v Odiona. "Em.." je ostala brez besed. Ni imelo smisla, da bi lagala, zato je le prikimala. "Da, na žalost," pogled je odvrnila od moškega in se spet zazrla nazaj v stanovanjsko hišo. "Zakaj so tako podrte?" je poizkušala preusmeriti temo drugam.

"Tipično." je tiho, zamišljeno zamrmral Odion in se zazrl v dekle s profila, ki je bilo očitno slabe volje. Ali pa je vsaj tako delovalo. Ob njenem vprašanju je zamišljeno skomignil z rameni in preusmeril pogled z dekleta na stare stavbe."Ljudje so jih zapustili. Tu je bila včasih elitnejša soseska, vendar je ob napadu na mesto ljudi postalo strah in so se bogataši preselili v revnejša mesta. Nekaj časa so jih nameravali uporabiti kot bojevniške delavnice in vadišče, ampak tega nikoli niso uresničili. In so pač propadle." je skomignil z rameni, saj je poznal zgodovino Memfisa vsaj na kratko."Si z Memfisa ali le na obisku?" se je z zanimanjem zazrl vanjo.

"Čakaj. Kako si pravzaprav vedel?" ji je šele sedaj to prišlo na misel. Dvignila je pogled k Odionu. "Res? No, tega pa nisem vedela," je zamrmrala, zmoga pa ni niti majhnega nasmeha. Radovedno je opazovala stanovanjsko hišo. "Misliš, da bi se dalo ogldati tudi notrnjost?" je zamišljeno vprašala, pogleda pa ni odvrnila od stavbe. Res jo je zanimalo kakšna je njena notranjost. "Iz Memfisa. Tu živim že od kar pomnim," mu je v odgovor zamrmrala. "In ti?" je šele nato zopet dvignila pogled k Odionu.

"Vedel? Reciva da sem bojevnik in mnogo vem o takih in podobnih rečeh, kar se zadeva vojašnice in podobno." je skomignil z rameni in dodal:"Sploh pa je moje bivše dekle iz Memfisa in sem nekaj časa preživel tu. Sicer sem bil tu le nekaj mesecev, ampak to je bilo dovolj, da sem vsaj amlce spoznal tole mesto." Laž mu je gladko stekla z jezika, saj je zaradi svoje identitete težko povedal vse po resnici. Ni mogel reči, da ni s tega sveta in da je bog, tega nikakor.
"Seveda bi se dalo." je pokimal, saj je bil že noter."Ni tako zelo porušena, ampak mnogi se zaradi njene zunanjosti bojijo noter. Bojijo se da se jim bo kaj zrušilo na glavo." je zamrmral in se ozrl nazaj k stavbi."Kairo je moje mesto." je z nasmehom zamrmrla in kot vedno so se mu zasvetile oči.

"Ne, ne. Nisem milsila tega kako si vedel za zgradbo," je odkimala z glavo. "Zanimalo me je kako si vedel, da imam finančne težave?" je tiho vprašala in se zazrla vanj. Od kje ima človek take sposobnosti? Ali pa je bilo to le golo ugibanje?
"Uu, potem pa moram videti še notranjsto," je zadovoljno rekla in poačsi vstala z klopce. Stopila je k vtarom že napol podrte hiše. "Se mi boš pridružil?" ga je nato vprašala, ga z kotičkom očesa ošinila in odprla vrata. stopila je v notranjost. "Aha, pa je lepo mesto?" ga je vprašala. Sama še ni bila nikjer drugje kot le tu, v njenem rodnem, domačem kraju.

"Tvoje finačno stanje, kaj?" se je namuznil in se z nasmeškom zazrl vanjo:"Pravzaprav prepoznam razočarane umetnike, ki se srašno trudijo dobiti dober motiv za dobro sliko, s katero bi zaslužili denar za plačilo hrane in stanovanja. Nič drugega ni v tem." Skomignil je z rameni in se obrnil nazaj k stari stavbi."Seveda jo lahko in jaz se ti bom pridružil." se je nasmehnil in se tudi sam počasi dvignil."Pravzaprav je Kairo...neopisljiv. Verjetno je le zame, ki ga res obožujem, ampak ker sem videl tudi že veliko drugih krajev...Je zame še vedno najlepši." je zamrmral in stopil proti stavbi, obenem pa pazil, da je bila poleg njega.

"Aha," se je nato zadovoljila z odgovorom. Če ji je tako rekel že mora biti res. "Odlično. Res em zanima njena notranjost," je nato zadovoljno zamrmrala. Odrinila je stara, težka vrata in vstopila v zaprašeno notranjost. "Uu, zanimivo," je zamrmrala bolj sebi, kot Odionu. "Pa se lahko to zruši?" ga je radovedno vprašala, pogleda pa ni odvrnila od zanimivo poslikanih sten.
"Res? No sama ga še nikoli nisem obiskala," mu je povedala, toda s tem s eni nikoli pretirano obremenjevala. "Pravzaprav še nikoli nisem odšla iz Memfisa. Že od nekdaj sem prikovana v ta kraj." Pogleda še vedno ni odvrnila od poslikanih sten, z prsti se je počasi dotaknila hladne stene.

Odion je zadovoljen ugotovil, da ne bo rinila dalje, zato ji je sledil proti stari stavbi, ki je resnično izgledala, kot da se bo vsak trenutek zrušila."Ne skrbi. Tudi če se, te bom rešil." se je nasmehnil, četudi bi ob tem morala spoznati njegove moči. Ampak ničesar ni imel rajši kot razočaranih umetnikov, ki so tako radi videli čudeže, čeprav jih niso videli prav veliko. Oz. nobenega."Če bi bil jaz z Memfisa, bi vse to že obiskal in bi se že preselil. Kairo pa raziskujem že celo življenje in še se ga nisem nagledal." se je namuznil, saj je bil Kairo po njegovem mnenju zanimivejši, večji in mogočnejši v vseh pogledaih."Si nisi nikoli želela stran?" je vprašal in sledil njeni roki, ki je drsala po steni.

Odion je napisal/a:

Odion je zadovoljen ugotovil, da ne bo rinila dalje, zato ji je sledil proti stari stavbi, ki je resnično izgledala, kot da se bo vsak trenutek zrušila."Ne skrbi. Tudi če se, te bom rešil." se je nasmehnil, četudi bi ob tem morala spoznati njegove moči. Ampak ničesar ni imel rajši kot razočaranih umetnikov, ki so tako radi videli čudeže, čeprav jih niso videli prav veliko. Oz. nobenega."Če bi bil jaz z Memfisa, bi vse to že obiskal in bi se že preselil. Kairo pa raziskujem že celo življenje in še se ga nisem nagledal." se je namuznil, saj je bil Kairo po njegovem mnenju zanimivejši, večji in mogočnejši v vseh pogledaih."Si nisi nikoli želela stran?" je vprašal in sledil njeni roki, ki je drsala po steni.

"Res? In kako bi to izvedel, če bi se vse skupaj zrušila na naju?" g je nato vprašala in se zazrla vanj. Pravzaprav odgovora na to vprašanje ni pričakovala. Tako ali tako je predvidevala, da ga ne bo pričakovala. Bilo bi skoraj nemogoče, da bi jo rešil, razen če bi bil sam bog. Kar pa ni bil.
"Jah, jaz pa nisem. Pravzaprav sem prvič tu notri," je nato priznala, ko s eje ustavila ob nenavadni poslikavi na drugi strani prostora. "Res? No ja. Očitno si res zaljubljen v Kairo." je nato dodala in se nekoliko prisiljeni nasmehnila. "Sem." je nato zatrdila. "Toda to ni bioo mogoče. Kako nej bi odšla, če se pa komaj prebijam iz dneva v dan?" je nato bolj povedala kot vprašala. Z roko se je naslonila na steno.

"Zaupaj mi." se je nasmehnil in stopil nekaj korakov stran od nje, da se je lahko zazrl po stopnišču, ki je bilo že skorajda podrto. Stopil je na eno izmed stopnic in nekaj že zdavnaj zazidanega kamna se je zdrobilo pod njegovimi nogami."Verjetno res." je pokimal in ob njenih besedah skomignil z rameni."Tudi sam nisem bil nikoli eden izmed premožnejših prebivalcev, ampak ko sem odšel prvič...Povsem spontano sem vzel nekaj stvari in hrane in odšel s prvo ladjo. V Grčijo." je zamišljeno zamrmral."In ko greš enkrat, si zaželiš, da bi bilo to bolj pogosto opravilo. In to čez čas definitivno tudi postane.

"Dobro," je rekla. Z hrbtno stranjo se je naslonila na steno. Tudi od te je zletelo nekaj delcev na tla. "Uh, stavba je očitno že na robu podrtja," si je mrmrala v brado, medtem ko je prečesavala notranjost, ki je bila na dosegu njenega pogleda. "Hum, zanimivo," je rekla Lysis. Sama ni imela niti denarja za ladjo. Razen, če bi se šla slepe potnike, toda na to ni nikoli pomislila. Vartnost je bila dobra, pa tudi, če bi jo dobili se ji ne bi pisalo dobro. "Res? No, zanimivo," je rekla in ustnice so se ji razlezle v bežen nasmešek. "Mogoče pa se vseeno to enkrat zgodi." je skomignila.